Kinoprojektor s filmskih večerov v Števerjanu
Kinoprojektor je bil last škofovega vikarja in kanclerja goriške nadškofije Oskarja Simčiča, ki je izviral iz Medane v Brdih. Goriškemu muzeju ga je letos podaril njegov nečak Rado Simčič. Zaradi pomena in aktivnega delovanja monsignorja Oskarja Simčiča, tako na cerkvenem kot na kulturnem področju, so mu posvečeni številni prispevki, tako da na tem mestu podajamo le nekaj osnovnih podatkov.
Oskar Simčič je bil po posvečenju za duhovnika leta 1951 imenovan za prefekta v Alojzijevišču v Gorici. Že naslednje leto je odšel v Rim, kjer je nadaljeval bogoslovni študij na teološki fakulteti Gregorijanske univerze. Leta 1956 je bil po vrnitvi v Gorico imenovan za kaplana v Števerjanu, saj je bil takratni župnik Sedej že zelo bolan. Leta 1961 je postal župnijski upravitelj in bil leta 1969 imenovan za župnika. Leta 1972 je ponovno odšel v Rim na študijsko izpopolnjevanje. Na Gregorijanski univerzi je leta 1974 doktoriral, kmalu nato pa je bil imenovan za kanonika penitenciarija goriškega stolnega kapitlja. Opravljal je številne vodstvene in pedagoške službe, med drugim kot škofov vikar za slovenske vernike goriške nadškofije.
Števerjan je bil ob koncu 2. svetovne vojne poseljen pretežno s slovenskim prebivalstvom. Po formiranju meje med FLR Jugoslavijo in Republiko Italijo ni bil priključen večinskemu delu Brd, ki so pripadla Jugoslaviji. Prebivalci, ki so že izkusili pritiske fašizma in so ostali odrezani od prijateljev in sorodnikov na drugi strani meje, so sicer živeli v ekonomsko naprednejšem sistemu, narodne in jezikovne pravice pa so si morali kot manjšina šele izboriti. Oskar Simčič si je zelo prizadeval, da bi v župniji močneje zaživela verska in narodna zavest. Na razne načine je deloval v smeri združevanja Slovencev in eden od teh je bil tudi nakup kinoprojektorja in organizacija filmskih večerov.
Kinoprojektor je znamke Bell & Howell model 621, ki so ga izdelovali med letoma 1950 in 1970. Zaradi enostavne uporabe, pa tudi zato ker celoten komplet ne zavzame veliko prostora, je bil priljubljen za zasebno uporabo. Sam projektor se nahaja v lesenem ohišju, oblečenem v usnje, z nogicami, ki so nastavljive po višini. Vratca, ki se odprejo na obeh straneh, omogočajo dostop do notranjosti naprave. Spodaj so vtičnice za priklop ojačevalnika za zvočnike, mikrofona in dveh predelkov za varovalke. Z odpiranjem nasprotne stene se dostopa do projektorja, ki ga sestavljata osvetljevalna in projekcijska naprava ter kontrola za vklop luči, projektorja in zvoka, nastavitev glasnosti in tona ter izbirnik za smer vrtenja filma. Naprava za razsvetljavo je sestavljena iz svetilke (največ 1000 W), ki je vstavljena med konkavno zrcalo in zbiralno lečo. Pred zbiralno lečo je projekcijska naprava. Ta je sestavljena iz objektiva (16 mm Super tal Projection 2 inch f/1-6) z nastavljivim fokusom. Poleg objektiva je nameščeno posebno kolo ter različni zobati in nezobati valji, ki omogočajo pravilno premikanje in pozicioniranje filma. Dve ročici, ki se nahajata znotraj stranske stene, se pritrdita na zgornji del ohišja projektorja ter služita za namestitev koluta/16 mm filma. Reža med zbiralno lečo in objektivom omogoča vstavitev pravokotnega okvirja, ki tvori vodilo za drsenje filma. Ta okvir ima pravokotno škatlo, kamor postavimo okvir, ki se projicira. Motor v podstavku je povezan z zobatimi cilindri, ki omogočajo premikanje filma s pomočjo naprav, nameščenih poleg leče.
Z nami sta spomine delila Helena Knez in Adriano Corsi, ki sta sodelovala pri pripravi teh večerov. Helena Knez iz Števerjana, ki je ob nastopu Oskarja Simčiča leta 1956 stara 11 let, se spominja, da je Simčič kinoprojektor namenoma kupil za pripravo skupnih nedeljskih večerov. Prirejali so jih poleti, ko je bilo dovolj toplo, v parku med borovci, kjer se danes odvija števerjanski festival narodno-zabavne glasbe. Filmski večeri so se začenjali ob 21. uri, ko se je dovolj zmračilo. Predvajali so sodobne filme, ki so si jih izposojali pri sestrah Pavlinkah (sestre sv. Pavla) v Gorici. Helena Knez se spominja, da so gledali tudi slovenski film Dolina miru, sicer pa predvsem italijanske filme z znanimi igralci: Francom Interlenghijem, Antonello Lualdi in Amedeom Nazzarijem. Adrianu Corsiju je ostal v spominu film Non e mai troppo tardi (Nikoli ni prepozno). Pri organizaciji večera so sodelovali zlasti otroci in mladina, ki so za gledalce prenesli stole iz župnišča v park ter jih po končani prireditvi pospravili nazaj. Ko se je film okoli 23. ure zaključil, so odšli domov in se niso družili, saj je bilo že pozno.
Sprva je s projektorjem upravljal Oskar Simčič, nato pa so se priučili tudi drugi. Adriano Corsi je bil eden od treh mladincev, ki je pri tem pomagal. Poleg njega sta pri predvajanju pomagala tudi Ciril Graunar in Metko (Amadeo) Zuri. Kot se spominja Corsi, pri predvajanju navadno niso imeli večjih tehničnih težav. Po pripovedovanju Helene Knez se je filmski trak včasih med predvajanjem strgal in so ga morali popravljati, Corsi pa dodaja, da so včasih morali zamenjati pregorelo žarnico. Večerov, ki so bili izredno priljubljeni, so se udeleževali tako otroci in mladina kot tudi odrasli. Po spominih Adriana Corsija je bilo v parku tudi do 150 gledalcev.
Kinoprojektor predstavlja materialni spomenik vitalne slovenske skupnosti v povojnem obdobju ter širine duha pok. monsignorja Oskarja Simčiča, ki je za združevanje in organiziranje slovenskih vernikov posegal po takrat najsodobnejši tehnologiji in jo uporabil v prid skupnosti.
Tanja Gomiršek in Matej Doljak
Foto: Katarina Brešan