TABIN – poročna in praznična obleka goriških kmetic
Med življenjskimi mejniki ima pomembno mesto poroka in z njo povezano poročno slavje. Svečanost dogodka je poudarjena s slavnostno pražnjo obleko ženina, neveste in svatov. Danes nevesto povezujemo predvsem z razkošno belo poročno obleko, vendar vedno ni bilo tako.
Bela poročna obleka se je v plemiškem in meščanskem okolju uveljavila šele v 19. stoletju. V kmečkem okolju pa se je razširila šele v sredini 20. stoletja. Kmečka dekleta, ki so hodila služit k premožnim plemiškim in meščanskim družinam, so posnemala sodobno modo svojih delodajalk. Razkošne, navadno bele poročne obleke nevest so se zato v kmečkem okolju množično uveljavile komaj pred približno slabega pol stoletja. Pred tem so neveste nosile obleke, krojene po takratni modi, ki so jih po poroki oblačile tudi ob nedeljah in praznikih. Tako so bile poročne obleke odraz noše nekega obdobja. Poročna oblačila so odražala oblačilno podobo posameznega obdobja, največje spremembe pa lahko spremljamo v 19. in 20. stoletju.
Beseda tabin izhaja iz beneške različice tabi in označuje dragoceno svileno tkanino. V 18. stoletju se je ta tkanina tako pogosto pojavljala v popisih bal bogatih nevest, da je po njej dobila ime sama obleka. Proti sredini 19. stoletja so krila z životcem postopoma zamenjale enodelne obleke z rokavi. To oblačilo, poznano kot poročna noša goriških kmetic, so poimenovali tabin. Nosile so ga ob porokah, pomembnih priložnostih in praznikih, kot poročno oblačilo kmečkih nevest pa se je ohranilo še v začetku 20. stoletja. Sestavljali so ga široko krilo z životcem, utrjenim z ribjo kostjo, rokavi s kratkimi gubami, suknjič in predpasnik. Na glavo so si nadele belo ruto. Najbolj priljubljene so bile obleke rdeče barve, saj je ta barva simbolno imela zaščitni značaj v krščanski simboliki. Poleg rdeče so bile zaradi simbolnega pomena priljubljene tudi rumena, ki predstavlja zlato oziroma sonce, zelena kot simbol rastlin in vode ter modra kot barva neba.
V devetnajstem stoletju se je ob svili med cenjenimi in modnimi tkaninami uveljavil tudi bombaž, kar se je odražalo tudi v materialih, iz katerih so izdelovali tabin. Kot praznično oziroma poročno oblačilo kmetic je bil izdelan iz svile ali mešanice svile in volne za hladnejše obdobje ter svile in bombaža za toplejše mesece. Tabin, ki ga predstavljamo, izvira iz Vedrijana v Goriških brdih. Osnova je biserno siva z vijoličastimi rožami, ki jo barvno dopolnjuje vijoličast predpasnik s črnimi čipkami. Sprednji, prsni del ima trikotni rebrasto nagubani všitek krem barve. Komplet dopolnjuje tilasta ruta z vezenimi nazobčanimi robovi, ki jih krasi vezenina z motivom grozda in trtnih listov. Obleka daje prefinjen in razkošen videz.
Z novimi modnimi smernicami po prvi svetovni vojni je tabin postopoma izpodrinila dvodelna ženska obleka s krajšim krilom, pojavila pa so se tudi bela poročna oblačila. Sprva redko, nato pa vse pogosteje jih srečujemo na poročnih fotografijah iz družinskih arhivov podeželskega okolja. Tako je tabin kot poročno in praznično oblačilo naših prednic izginil iz uporabe in s tem tudi iz kolektivnega spomina.
Tanja Gomiršek
Foto: Katarina Brešan