Rdeče korale – darovi neznanemu božanstvu
Arheološke najdbe pričajo, da so imele korale v prazgodovini pomembno vlogo. Šlo je za prestižen in visoko cenjen material, ki je na evropska najdišča najverjetneje prihajal prek izmenjav iz Sredozemlja, zato so njegove najdbe redke. V železni dobi so iz njega izdelovali predvsem okrasne vložke, s katerimi so krasili kovinske predmete. V naselju na Mostu na Soči pa so bili odkriti izjemni obeski iz neobdelanih kosov koral in okrogle ploščice z luknjico na sredini.
Po antičnem mitu, ki ga je zapisal rimski pesnik Ovidij v svojem delu Metamorfoze, naj bi korale nastale, ko je Perzej obglavil Meduzo. Njeno odrezano glavo je previdno položil na mehko rastlinje na obali. Ko se je dotaknila rastlin, so te pod vplivom njene strašljive moči okamenele in se spremenile v korale.
Rdeče korale so bile v železni dobi v Evropi visoko cenjen in dragocen material. Uporabljali so jih za nakit oz. za izdelavo okrasnih vložkov na kovinskih predmetih, zlasti na sponkah za oblačila – fibulah. Pripisovali so jim zaščitno moč pred nesrečami, uroki in zlimi silami. Najdbe koral so zelo redke, poleg tega pa jih lahko med arheološkim gradivom brez opravljenih dodatnih analiz sploh ne prepoznamo. Sčasoma namreč izgubijo intenzivno rdečo barvo in sijočo površino, zato jih zlahka zamenjamo za druge materiale, na primer kost.
Obeski iz koral (po objavi: Laharnar, B. 2018, v: Opera 34, str. 226)
Na Mostu na Soči so bili izdelki iz koral odkriti na zelo posebni točki znotraj železnodobnega naselja. Delno ohranjeno jamo, prvotno veliko približno 6 × 4 m2, so raziskovalci Drago Svoljšak, Janez Dular, Sneža Tecco Hvala in Boštjan Laharnar prepoznali kot kultno mesto. Jama je bila zapolnjena s plastjo temno rjave zemlje, žganine, ožganega kamnitega drobirja in lesa, v kateri so bili ohranjeni ostanki semen oz. krušnih izdelkov, nekaj plodov, živalske kosti ter več kot 200 drobnih najdb. Med temi prevladujejo drobni bronasti gumbi, ki so bili verjetno prišiti na oblačila ali pasove, ter drobne steklene jagode, ki so prav tako morda krasile tekstilne izdelke. Poleg je bilo še razno bronasto okrasje oz. nakit (fibule, zapestnice, ovratnice, obeski, prstan, uhan), ki je bilo večinoma razkosano in izpostavljeno ognju. Ohranili so se tudi kosi različnih bronastih in redkejših keramičnih posod, del lesenega vretenca (uteži) za ročno predilno vreteno ter kos keramičnega svitka, ki so ga uporabljali kot utež na lesenih statvah ali kot pripomoček na ognjišču. Posebej izjemne so najdbe drobcev tekstila, ki bi lahko predstavljali ostanke darovanih oblačil, trije keltski srebrniki ter ploščice in obeski iz koral. Obeski iz neobdelanih kosov koral merijo približno med dva in štiri centimetre, tanke okrogle ploščice pa v premeru ne presegajo 1,3 centimetra.
Izbor predmetov s kultnega mesta na Mostu na Soči (foto: Katarina Brešan)
Podobna kultna mesta, povezana z žgalnodaritvenimi obredi, poznamo še drugod v Posočju, Vipavski dolini, na Notranjskem ter v Furlaniji, Karniji in na drugih alpskih območjih. Običajno so bila umeščena na posebne točke v naravi, pa tudi v naselja ali njihovo bližino in na grobišča. Obiskovali so jih daljše časovno obdobje. Datacije predmetov s kultnega mesta na Mostu na Soči kažejo, da so tam daritve potekale med 6. in 4. ter med 2. in 1. stoletjem pr. n. št. Ker lahko najdbe povezujemo predvsem z ženskimi darovalkami, raziskovalci domnevajo, da so na tem mestu častili lokalno žensko božanstvo.
Ploščice in obeski iz koral (foto: Katarina Brešan)
Teja Gerbec