Bronasta ploščica iz Grgarja – najstarejša upodobitev Marije na Slovenskem
Predmet, ki ga predstavljamo tokrat, je bil odkrit leta 1968 pri obnovitvenih delih znotraj cerkve sv. Martina v Grgarju. Ker je bilo s tem poseženo v plasti pod cerkvenim tlakom, kjer so se nakazale starejše ostaline, so stekla zaščitna arheološka izkopavanja. Najpomembnejša najdba, ki je bila odkrita, je bronasta ploščica z upodobljeno figuro, za katero so umetnostni zgodovinarji mnenja, da predstavlja najstarejšo upodobitev Marije na Slovenskem. Tudi ta predmet torej kaže, kako je pri razlagi ostalin iz preteklih obdobij pomembno sodelovanje različnih strok.
Arheološke najdbe izvirajo iz različnih kontekstov. Da bi jih lahko čim bolj celostno razložili in vpeli v čim širšo sliko o nekdanjem življenju, pri razlagi upoštevamo rezultate študij različnih strok.
Na splošno rečeno postaja arheologija z novimi tehnologijami vse bolj interdisciplinarna veda. Predmeti in tudi druge ostaline, odkriti med arheološkimi raziskavami, so tako velikokrat tema študij različnih ved, predvsem naravoslovnih, a tudi različnih družboslovnih. Na podlagi rezultatov, ki jih dajo različne študije, lahko namreč zgodbo o nekem predmetu povemo veliko bolj poglobljeno in o nekdanjem življenju v določenem prostoru pokažemo bistveno širšo sliko.
Med raziskavami v cerkvi sv. Martina v Grgarju so bile pod cerkvenim tlakom prepoznane ruševine več starejših arhitekturnih faz. Izkazalo se je, da je bila cerkev v preteklosti večkrat povečana in prenovljena. Najstarejše raziskane ostaline cerkvene arhitekture so opredeljene v obdobje romanike (tedaj je bila cerkev manjša in imela polkrožno apsido), naslednje v obdobje gotike, tretje v obdobje baroka, današnja podoba cerkve pa je predvsem iz 19. stoletja. Ploščica je bila odkrita v prezbiteriju, na prostoru med oltarjem in vrhom apside. Nahajala se je v plasti ruševine najstarejše cerkve, ki je bila grajena v romanskem slogu.
Ploščica je bila izrezana iz tanke pločevine brona oz. bakrove zlitine. Ohranjena je delno, v višino meri 14,6 cm, gornji del je odlomljen in manjka. Zdi se, da je imela prvotno obliko križa. Centralni okras, ki predstavlja oranto figuro s svetniškim sijem, je izdelan v pozitivnem reliefu. Med centralnim motivom in robom ploščice je niz okroglih jamic. Mogoče je, da so bili v te jamice vdeti barvni vložki iz drugega materiala, ki se niso ohranili. Tik ob robovih, razen ob spodnjem, je okras niza iztolčenih bunčic. Ob stranskih in spodnjem robu je še neenakomeren niz luknjic, ki so bile najverjetneje prebite sekundarno.
Domnevno je bila ploščica prvotno pritrjena na tršo osnovo, morda usnje, in je lahko služila kot obesek oz. naprsni križ. Glede na niz naknadno prebitih luknjic pa se zdi, da je bil predmet najverjetneje sekundarno uporabljen kot okov lesene platnice nabožne rokopisne knjige. To nakazujejo tudi odlomki trakastih okovov iz bakrove zlitine s pozlato in ostanki lesa, ki so bili odkriti poleg. Umetnostni zgodovinarji so ploščico na podlagi študije sloga datirali na konec 12. ali začetek 13. stoletja.
Pri razlagi arheoloških ostalin, drobnih najdb in arhitekturnih ostankov, ki so jih dala arheološka izkopavanja v cerkvi sv. Martina, je bilo ključno povezati podatke in rezultate različnih strok, ob arheologiji tudi zgodovine in umetnostne zgodovine. Prav študije slednje so pokazale, kakšna dragocenost je namreč najdba iz Grgarja – ploščica predstavlja najstarejšo upodobitev Marije na prostoru Slovenije.
Teja Gerbec