Alojz Gradnik je prisegal na metuljčke
V Goriškem muzeju hranimo nekaj oblačil in modnih dodatkov, ki so pripadali pesniku Alojzu Gradniku in so povezani z njegovim družabnim življenjem. Med njimi so bela srajca z rdečim vezenim monogramom AG, progaste hlače, dva črna fraka, trije telovniki in metuljčki najrazličnejših barv.
Osebnosti pesnika, sodnika in prevajalca Alojza Gradnika je zaradi njegovega pomena posvečena muzejska zbirka v Medani. Ob urejanju nove postavitve leta 2002 je Gradnikov sin Sergej Goriškemu muzeju med drugim predal ohranjena očetova oblačila. Ta so bila do pred kratkim hranjena, nekatera pa tudi razstavljena v Gradnikovi hiši v Medani. Ob rednem pregledu stanja zbirke se je izkazalo, da je treba oblačila in modne dodatke začasno umakniti in na njih izvesti določene konservatorsko-restavratorsko posege. Te je opravila konservatorka-restavratorka Polona Paglovec Šuligoj. Oblačila so bila še dodatno očiščena, po vzpostavitvi optimalnih klimatskih pogojev pa se bodo ponovno vrnila v zbirko v Medani.
Kot pesnik in prevajalec, član kluba PEN ter ljubljanski sodnik se je Gradnik uvrščal med znane osebnosti našega glavnega mesta, kjer se je udeleževal raznih kulturnih dogodkov in prireditev, kar kažejo tudi ohranjena oblačila. Kot melanholična in vase zaprta oseba je v svojih spominih omenjal redne vsakodnevne sprehode ter občasne obiske kavarn, kjer se je srečeval z znanimi osebnostmi, kot sta bila Oton Župančič ali Rihard Jakopič. Posebej se na njegovo družabno življenje nanašajo spomini na vrnitev v Ljubljano leta 1941. V pogovorih z Marjo Borštnikovo je povedal, da je po vrnitvi iz Zagreba »živel v zatišju« in da ni »obiskoval gledaliških predstav, koncertov, kina, pa tudi kavarn in gostiln ne.«
Oblačila za svečane priložnosti na najvišji ravni, kot so bile umetniške premiere, dobrodelne prireditve in slovesni koncerti, danes imenujemo frak ali White Tie. Tovrstna slavnostna oblačila sestavljajo črn frak, bela srajca in bel telovnik iz pikéja, bel metuljček in črne hlače s satenasto črto ob strani. Moško opravo dopolnjujejo še bel okrasni robček, bele naramnice, črne tanko pletene nogavice, črni usnjeni čevlji in črn cilinder. Omenjeno svečano moško opravo sestavlja tudi del ohranjenih oblačil Alojza Gradnika: oba fraka, srajca, bel telovnik in bela metuljčka. Ljubljanski meščani so v začetku 20. stoletja v prostem času obiskovali tudi promenado, kavarne in odhajali na izlete. Poleti se je tem dejavnostim pridružilo kopanje, pozimi pa smučanje. Priljubljen je bil tudi obisk kulturnih prireditev, zlasti gledaliških in opernih predstav. Za vsako priložnost je bila potrebna ustrezna obleka, ki so jo običajno dali šivati krojaču ali šivilji. Kljub široki ponudbi in dostopnejši ceni industrijsko narejenih oblačil je obrtniška proizvodnja veljala za elitno in luksuzno, saj se je obrtnik posvetil vsaki stranki posebej in ji izdelal obleko po meri.
Če je za mestne gostilne in kavarne veljalo, da jih obiskujejo ljudje vseh socialnih slojev, je bila struktura obiskovalcev gledališča in opere precej drugačna. Opredelimo jo lahko kot obliko družabnosti med višjimi sloji in je tvorila na neki način zaprt krog obiskovalcev. Na te dogodke so večinoma zahajali pripadniki iz premožnega meščanskega oziroma uradniškega sloja in drugi pomembneži. Za obisk omenjenih kulturnih ustanov so si nadeli najelegantnejše obleke, saj je bil to tudi prostor razkazovanja. Ljubljanske gospe so prihajale v svečanih večernih toaletah, moški pa v fraku, pred drugo svetovno vojno pa tudi v temni obleki s telovnikom in v beli srajci.
V zbirki Alojza Gradnika predstavljajo fraka, srajca, bel telovnik in bela metuljčka svečano, hlače in preostala dva telovnika pa dnevno obleko, ki se je uporabljala za pogrebe, poroke, dnevne koncerte in druge slovesne dogodke tekom dneva. Alojz Gradnik je bil znan kot velik ljubitelj metuljčkov in jih je nosil ob vseh priložnostih, kjer bonton ni zahteval kravate. V naši zbirki jih imamo kar 16.
Tanja Gomiršek in Polona Paglovec Šuligoj
Foto: Katarina Brešan