Mašni plašč – kazula in dalmatika
Aprila letos smo v Goriškem muzeju prevzeli zbirko 45 kosov cerkvenih oblačil in drugih sakralnih predmetov, od katere vam predstavljamo komplet mašnega plašča – kazule in dalmatike. Uvrščamo jih med t. i. paramente oziroma predmete iz blaga za cerkveno rabo.
Cerkvena oblačila so znamenje različnih služb, ki jih opravljajo prisotni pri bogoslužju. Liturgična oblačila s svojimi barvami in okrasjem prispevajo tudi k lepoti svetih opravil. S svojimi barvami hkrati simbolizirajo liturgični čas, dneve oziroma praznike v liturgičnem letu. Poznamo štiri »osnovne« barve: belo, rdečo, vijolično in zeleno. Predstavljena kazula in dalmatika sta krem oziroma bele barve, kar pomeni, da so ju za bogoslužje oblekli ob velikih praznikih: na veliko noč in božič, ob Gospodovih praznikih (Kristus Kralj, Jezusov krst…), Marijinih praznikih, ob spominih na svetnike, ki niso mučenci, pri zakramentih krsta, zakona ter mašniškega posvečenja.
Kazula s prednje in zadnje strani
Kazula ali mašni plašč je vrhnje duhovnikovo oblačilo pri maši in pri drugih svetih obredih, ki so neposredno povezani z mašo. Nosi se ga nad albo in štolo in brez njega duhovnik ne sme pristopati k oltarju. Izraz kazula izhaja iz latinske besede casula (hišica), saj so bili prvotno mašni plašči izjemno dolgi. Skozi stoletja so se kazule krajšale in v obdobju baroka dobile spredaj obliko gosli, zadaj pa basa. Tako obliko ima tudi naša kazula. Kot večina drugih liturgičnih oblačil so izdelane iz kakovostne svilene tkanine. Prikazana kazula je olepšana z vezenino vinske trte z grozdjem, žitnih klasov in cvetlic. Prva dva motiva simbolizirata evharistijo ali mašno daritev. Mašne plašče so olepševali tudi z vezenimi progami, imenovanimi aurifrisia (prev. lat. zlato izvezen). Pričujoča ima prišit reliefno okrašen trak zlate barve. Zadaj pa jo, tako kot dalmatiko, krasi križ z vezenim simbolom hostije in monogramom IHS, iz katerega izhajajo žarki v zlati barvi.
Dalmatika s prednje in zadnje strani
Dalmatika pride v cerkveno rabo v 4. stoletju s papežem Silvestrom. Izraz dalmátika izhaja iz Dalmacije, kjer je sprva označevala preprosto oblačilo vsakdanjega človeka. Kot sakralno oblačilo velja za vrhnje oblačilo diakonov in tudi škofa. Tako kot kazula se nosi nad albo in štolo. V razprti pozi rok ima dalmatika obliko latinskega križa in sega približno nad kolena. Oblika križa simbolizira trpljenje Jezusa Kristusa, široki rokavi pa božje usmiljenje. Navadno je izdelana iz istega blaga kot ostali deli mašnega kompleta. Našo dalmatiko uvrščamo med dalmatike rimskega tipa, saj za razliko od nemške na širokih rokavih nima rezov. Na sprednji strani spodaj je opremljena z vezenino z enakim motivom kot kazula: grozdje, vinska trta in klasje.
Obe mašni oblačili sta del kompleta in ju predvidoma datiramo v konec 19. ali na začetek 20. stoletja. Župniji Šlovrenc, natančneje župljanom iz Fojane, se zahvaljujemo za podarjeno zbirko.
Tanja Gomiršek