Zorko Jelinčič se je rodil v družini učitelja v Logu pod Mangartom. Maturiral je leta 1918 na idrijski realki in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. V šolskem letu 1923/1924 sta se s prijateljem Klementom Jugom prepisala na Univerzo v Padovi, vendar je Jelinčič zaradi očetove smrti študij opustil tik pred diplomo, saj je moral vzdrževati številčno družino, zato je leta 1924 nastopil službo pri Zvezi prosvetnih društev v Gorici in kmalu postal njen tajnik ter tako veliko potoval po Goriškem in organiziral liberalna kulturna društva. Bil je med ustanovitelji in voditelji ilegalne revolucionarne organizacije TIGR. Leta 1929 se je poročil s Fanico Obid, naslednje leto pa so ga fašistične oblasti ob odkritju ilegalne organizacije aretirale. Leta 1931 so ga pred posebnim sodiščem v Rimu v nadaljevanju 1. tržaškega procesa kot glavnega obtoženca obsodili na 20 let ječe. Po devetih letih so ga izpustili. Kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne so ga konfinirali v mesto Isernia, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Od tam se je jeseni 1943 prebil v partizane. Postal je član pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Primorsko.

Po vojni je bil med vodilnimi slovenskimi kulturniki v zamejstvu. Izjemno je tudi njegovo publicistično in raziskovalno delo, ki je zbrano v mnogih zbornikih, knjigah in revijah. Ob predaji izkaznice, ki jo predstavljamo kot predmet meseca, je Zorkov sin Dušan Jelinčič zapisal naslednje besede:

Drobna modra očetova izkaznica

Ko sem brskal po predmetih, ki bi lahko verodostojno predstavljali mojega očeta Zorka Jelinčiča, sem se naposled začudil, da jih je tako malo. Očitno je, da so nekateri ljudje pustili za sabo le malo 'zemeljskega', zato pa toliko več spominov. Ker se ga še danes, desetletja po njegovi smrti, mnogi spominjajo z veseljem, otožnostjo, naklonjenostjo in nasmehom.

Doma sem staknil le nekaj njegovih značilnih rokopisov, v glavnem bledih in skoraj nerazumljivih drugih ali tretjih kopij iz tipkalnega stroja, tistega, ki ga dobiš le še v muzejih, veliko telefonsko beležko, v kateri so prednjačila tedanja znamenita imena, od Vladimirja Bartola do Franceta Bevka in Božidarja Jakca – mimogrede: slednja sta bila njegovi poročni priči – in pa drobno temno modro izkaznico. Izbral sem slednjo.

Gre za izkaznico štev. 18 Zveze partizanov tržaškega ozemlja, v kateri je simbolično zajeto vse njegovo življenje. Rojen v Logu, Bovec – Goriška, tako pač piše, njegov podpis je klen, jasen in odločen, datum vstopa v boj tudi. Nekdo bi lahko pripomnil, da je pomlad leta 1944 že pozen datum. A tisti nekdo ne ve, da je Zorko Jelinčič po trinajstih letih trdega zapora in konfinacije dočakal svobodo šele ob kapitulaciji Italije nekaj mesecev prej, potem pa se je moral prebiti iz Moliseja na osvobojeno ozemlje v Bari, kjer se je dolgo zdravil zaradi posledic zaporov in pomanjkanja, tako da se je po dolgih ovinkih vrnil domov šele naslednjo pomlad prek Splita.

In komaj je prišel domov, zanj ni bilo dvoma, katera je prava stran. In res, ni še niti dodobra odložil prtljage, že so ga imenovali za člana predsedstva PNOO za Slovensko primorje in Trst. Takrat niso pozabili nanj ... Pa tudi drobna fotografija na izkaznici je dokaj zgovorna. Otožen pogled brez nasmeha. Prav on, ki je bil neverjetno duhovit in prisrčen – brez nasmeha. Le kdaj se je v tistih časih zadnjič smejal? Vse življenje v eni izkaznici ...

Dolgo sem razmišljal o predmetih, ki so zaznamovali Zorka Jelinčiča. Zanimivo, da so slednji le iz njegovega zadnjega življenjskega obdobja. Tisto prej se je vse izgubilo med preiskavami, po zaporih in konfinacijah ter na dolgi trnovi poti po Italiji. Kako rad bi staknil predmet, ki bi pričal o njegovem tigrovstvu, le droben spomin na ustanovni sestanek na Nanosu septembra leta 1927, a kaj, ko je bilo tedaj vse tajno, konspirativno, zabrisano, brez papirjev, zapisnikov, žigov, podpisov. A izkazalo se je, da je bila ta pot prava.

Kam pa je izginil njegov cepin? Zatrdno se spominjam, da sem se igral z njim, ko sem bil še otrok. Pa njegova znamenita kapa, ki je jo imel stalno na glavi, komaj je pritisnil prvi mraz, pa razna pisala, pripomočki za pisanje ...

Posebno cepina mi je najbolj žal. Morda je bil še tisti, s katerim se je leta 1928 med prečkanjem ledenika na severni strani Viša v Zahodnih Julijcih vrgel v prepad, da bi rešil znanko in si pri tem hudo poškodoval hrbtenico? Ali pa kapa? Je bila morda tista, ki jo je imel s sabo, ko je nekega jasnega večera na obisku sorodnice v Bohinju prvič priznal, da so ga v fašističnih zaporih mučili in da so mu redno dajali piti ricinusovo olje, ki mu je usodno načelo zdravje? No, žal je to izgubljeno, a predmeti so nekaj relativnega, izgubijo se, radi jih založimo, kakšenkrat so nam celo v napoto, spomin pa je tisto najtrdovratneje, kar obstaja in ustvarja nove spomine.

Marko Klavora

Foto: Katarina Brešan

Modra knjižica Zorka Jelinčiča

Kamniti puščični osti iz Bajtov na Kanalskem Kolovratu

Komplet treh »oltarnih tablic«

Mašni plašč – kazula in dalmatika

Odhod in vrnitev: begunček Boris in begunka Terezija