Konec dvajsetih let in v začetku tridesetih let 20. stoletja je javni in fizični prostor v Zgornjem Posočju kazal na videz fašistično podobo, ki je bila produkt državne politike in ideologije, zaradi obmejne lege pa tudi vojaški značaj. Tolmin kot pomembno lokalno središče in prometno vozlišče v Zgornjem Posočju je okrog leta 1930 štel manj kot 1300 prebivalcev. Imena okoliških vasi so bila italijanska, prav tako so imena ulic nosila močna simbolna sporočila kot Viale Gabriele D'Annunzio, Piazza Vittorio Emanuele III, Piazza Dante Alighieri. Leta 1929 je tolminska fašistična organizacija na glavnem trgu sredi Tolmina postavila Dantejev bronasti doprsni kip, ki ga je mestu Tolminu darovalo mesto Firence, na podstavku kipa, ki ga je financirala občina, pa je tudi zapisano: »Dante ai confini segnati di Dio«. O dogodku so poročali časopisi, goriško fašistično glasilo L'Isonzo je med drugim zapisalo: »Novi otroci Italije, tako jih lahko imenujemo, kljub temu da ima njihov jezik drugačen izvor in naglas, se bodo zbrali okrog doprsnega Dantejevega kipa ter bodo čutili ponos do svoje nove domovine ...« Antropolog Miha Kozorog je zapisal, da je Tolmin v simbolni geografiji fašizma s tem postal italijansko mesto oziroma mesto, ki z Dantejem označuje meje italijanskega ozemlja.

 Mladi in nadarjeni Ciril Kosmač je leta 1925 je pričel obiskovati Alojzevišče v Gorici, nato pa se je vpisal na nižjo trgovsko šolo, kjer je pouk potekal v italijanščini. Zaradi težkih gmotnih razmer v družini je po dveh letih šolanje opustil. Leta 1928 se je zasebno šolal za tretji letnik klasične italijanske gimnazije v Tolminu in opravil malo maturo. V tem obdobju se je med Gorico in svojim domom ob Idrijci povezal tudi s tajno organizacijo primorske mladine TIGR. Zgodovinar Boris Mlakar je zapisal, da so italijanske fašistične oblasti najbrž postale pozorne nanj v šolskem letu 1928/1929, ko je po premoru Ciril spet začel s šolanjem v Gorici: »Dramatični zaplet, ki je čez slabo leto dni Kosmača in tovariše privedel na t.i. prvi tržaški proces, pa se je pričel v četrtek 17. oktobra 1929. Kosmač se je tistega dne s kolesom odpravil v Cerkno k svojemu prijatelju, leto dni starejšemu bivšemu dijaku Slavku Bevku. Oba sta se popoldne s kolesi odpravila proti Dolenji Trebuši in se med potjo večkrat ustavila … Bevk je bil preko bratov Rejec povezan z jugoslovansko obveščevalno službo, konkretno s komisarjem Antonom Batageljem na Jesenicah in podpolkovnikom Rudolfom Andrejko v Ljubljani. Od Batagelja je dobil fotoaparat, s katerim je snemal vojaške in druge strateško važne objekte ter pošiljal ali sam odnašal prek meje slike, načrte in opise teh objektov.« Pri tem početju sta bila opažena, Kosmač je bil pridržan v Tolminu, nato pa izpuščen. Novembra 1929 sta bila oba aretirana. Kosmač je bil zaprt v Gorici, Kopru in Rimu. Komaj devetnajstletni je po ječah, tudi samicah, preživel skoraj leto dni. Na znanem tržaškem procesu je bil najmlajši obtoženec in kot mladoleten oproščen, vendar mu je sodišče naložilo dve leti strogega policijskega nadzorstva: vsak dan se je moral javljati na policijski postaji, ni se smel zaposliti, ni smel obiskovati javnih prostorov, ponoči pa je moral biti doma. Zato je že leta 1931 pobegnil čez mejo v Ljubljano. Brez sredstev za preživljanje je živel skromno. Začel je intenzivno brati slovensko in svetovno literaturo, se izobraževati, pisati in objavljati prva besedila.

Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin poleg ostale njegove literarne zapuščine hrani tudi nekaj Kosmačevih osebnih predmetov. Med njimi so štiri majhne figurice belih konj. Motiv belega konja se je pri Kosmaču prvič pojavil v noveli Gosenica, kjer sojetnik v goriški ječi mlademu golobrademu pisatelju svetuje, naj sanja o belem konju, če želi biti svoboden. Kasneje je motiv razvil v pripoved Beli konj. Knjižnica hrani tudi tipkopis z naslovom Jezdec na belem konju, s Kosmačevo zabeležko, da je nameraval motiv belega konja vključiti tudi v roman, ki ga je snoval leta 1950, vendar mu ga ni uspelo dokončati.

Pobuda, da bi novo knjižnico v Tolminu poimenovali po pisatelju Cirilu Kosmaču, je nastala ob pisateljevi smrti v začetku leta 1980. Ravno v tistem času so v Tolminu gradili novo stavbo, eno prvih v Sloveniji, namenjeno za knjižnično dejavnost. Otvoritev nove knjižnice je bila še istega leta, 14. junija 1980. Po pripovedovanju dolgoletne ravnateljice knjižnice Marte Filli je Kosmač nekajkrat obiskal knjižnico na prejšnji lokaciji in vselej hudomušno povprašal, če imajo zanj kaj kave. Ob petnajsti obletnici pisateljeve smrti, 7. februarja 1995, so se uresničila dolgoletna prizadevanja tolminske knjižnice, da spomin na pisatelja počasti tudi s postavitvijo spomenika. Bronasti doprsni kip na kamnitem podstavku pred knjižnico je delo akademskega kiparja Damijana Kracine, takrat študenta 4. letnika kiparstva ljubljanske akademije za likovno umetnost. Pohod po Kosmačevi učni poti, ki ga od leta 2000 organizira Osnovna šola Dušana Muniha Most na Soči, poteka od hiše v Bukovici, kjer je pisatelj odraščal in se zaključi v atriju tolminske knjižnice. Vsakoletni pohod v maju, obogaten z različnimi literarnimi, glasbenimi in likovnimi vsebinami, je spomin na pot, ki sta jo prehodila Ciril Kosmač in njegov oče, ko je sina peljal v Tolmin po znanje.

Beli konj iz zapuščine Cirila Kosmača bo v drugem nadstropju stalne postavitve Goriškega muzeja v Pomniku miru na Cerju razstavljen na osrednjem prostoru kot simbol upora in odpornosti sodobnikov. Ne toliko zaradi predmeta samega, pač pa zaradi dediščine, ki jo simbolizira, zaradi osebnosti, ki jo predstavlja in zaradi stotine podobnih zgodb, ki tkejo tisto, čemur pravimo kolektivna zgodovinska izkušnja prostora. Mali beli konj, stisnjen v osrčje drugega nadstropja razstave, obdan z velikimi in pompoznimi fašističnimi slogani, napisi, prepovedmi in prevladujočo črno barvo, bo predstavljal in simboliziral slovensko skupnost v obdobju med obema vojnama v Julijski Krajini. Oba, tako Kosmačev simbolni pomen belega konja, kot pomen, ki ga bo imel na razstavi, pa predstavljata tisto značilno »primorskost«: odprtost proti svetu, svetovljanstvo, večjezičnost, uporništvo in svobodoljubje. Hkrati pa tudi trmasto vračanje nazaj: k jeziku, koreninam, v skupnost, k samemu sebi.

Marko Klavora

Jožica Štendler, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin

»Svoboda! Svoboda! Mi je s posmehom govoril umazan in zloben star ladijski kuhar, ki je bil z mano v celici. »Če hočeš še kdaj videti svobodo, moraš sanjati o belem konju, ki divja po zelenem travniku.« Takrat mi je bilo komaj sedemnajst let in sem bil prvič v zaporu. Vse dni sem tako goreče hrepenel po teh sanjah, da sem naposled neke noči res sanjal, kako sanjam, da sanjam o belem konju, ki drvi po zelenem travniku.
Ciril Kosmač, Jezdec na belem konju

Junijska noč 1945. Zvečer sem vse pripravil, da bi se zjutraj lahko takoj odpeljal v svojo dolino na oddih. Legel sem ves srečen, ker bom nekaj dni svoboden … Sedel sem za volan in zdrvel v nočno pokrajino. V hladu sem svobodneje zadihal. Hlad je prijal tudi avtomobilu, da je lahkotno drvel. Kmalu me je obšla sproščena razigranost. Prešerno sem si rekel, da je zdaj moj avtomobil beli konj.
Ciril Kosmač, Jezdec na belem konju

Kvinč. Moški so popili dva na leto.

Čarobna naprava ali zavajanje kupcev

Oven ali ognjiščna koza z Mosta na Soči

Rokopis Otta Titana von Hefnerja

Kako je Mica prinesla veselje v hišo in celo vas