Kontakt

Fotografija%2020
Predmet meseca aprila 2022

Milojka Štrukelj – pismo Marjanu iz zapora

Milojka Štrukelj je bila rojena v Solkanu leta 1925 v zavedni slovenski družini. Že zgodaj v svojem življenju je s solkanskimi mladinci nastopala proti fašistični represiji, kar jo je stalo prostosti. Dobro leto dni je »romala« po italijanskih zaporih. Padec fašizma je dočakala v zaporu v Trentu, življenje pa je izgubila nekaj mesecev kasneje, januarja 1944, v Cerknem, kjer je padla pod streli nemške vojske. Pri iskanju podatkov o njenem življenju sem spoznala njeno nečakinjo Andrejko Štrukelj, ki mi je pomagala s spomini o Milojki ter posodila njena pisma, razglednice in fotografije. Preslikave sedaj hrani Goriški muzej. Življenje mladega dekleta, ki se je do zadnjega upiralo fašizmu, je posebno, prikazuje pa tudi kolektivno izkušnjo Primorcev v obdobju med vojnama ter med drugo svetovno vojno.

Milojka Štrukelj se je rodila 17. marca leta 1925 v Solkanu Josipu Štruklju, bivšemu oficirju avstro-ogrske mornarice ter lastniku mehanične delavnice v Gorici, in Albini Bitežnik, gospodinji. Bila je prva od treh otrok, sledila sta ji še bratca Joško in Andrej. Štrukljevi so bili zavedna slovenska solkanska družina, ki se je aktivno vključevala v boju proti fašizmu.

Ljubila je mnogo stvari: jazz, šport in druženje s prijatelji. Bila je dobra učenka, tako v osnovni šoli, kot v gimnaziji. Najraje je kotalkala in igrala klavir. Že od otroštva je uživala ob klavirju in pri sedmih letih nastopila na koncertu v Gorici. Njena najljubša skladba je bila Lago di Como. »Pridna in ubogljiva hči je bila. Drugače pa zelo živahna, pravi vražiček. Cela hiša je bila polna njenega smeha. Vedno je bila dobre volje, nasmejana, polna življenja, tudi potem, ko so že prišli hudi časi,« je o svoji hčerki povedala mati Albina. Rada je tudi smučala, hodila v hribe s prijatelji, poletja pa preživljala ob Soči.

Fotografija 11; Štrukelj Milojka Rojena Dne 17. Marca 1925, Prvomajska št. 74, Nova Gorica

Milojka Štrukelj, rojena 17. marca 1925. Zelo rada je hodila v hribe s prijatelji. Ohranjenih je nekaj fotografij iz njenega izleta s prijatelji po Trnovski planoti.

V letu 1941 si je izmenjala kar nekaj pisem z mladim fantom, Solkancem, ki je služil vojaški rok v mestu Cuneo na severozahodu Italije. Pisma so polna mladostniške zaljubljenosti, hrepenenja in ljubosumja. »Ko primem za pero in začnem natisniti na papir ka imam na srcu se mi zdi da sem bližje tebe, in bi te moral videti vsak trenutek. Se ti bo zdelo čudno, zelo čudno. Ko nadaljujem mislim nate 'intenzivno' tako da ne slišim več neč, se rešim ambijenta v katerem živim, in vidim čisto vsako tvojo sliko. Vidim te kakršna si bila v vseh trenutkih ko sva bila skupaj.«

Imela je veliko prijateljev, o čemer nam pričajo pisma pisana v slovenskem in italijanskem jeziku. Vedno je bila v centru dogajanja, kar jo je hitro pripeljalo med revolucionarno solkansko mladino. Bila je zavedna Slovenka, po srcu in delovanju. »Njeno sodelovanje v osvobodilni fronti je gotovo vzklilo iz domoljubja, tega pa se je navzela doma. Pri nas so se zbirali mnogi domoljubi iz Gorice. Tudi Bevk je kdaj prišel,« je povedal njen oče Josip. Še preden je bil ustanovljen prvi odbor OF v Solkanu, je nastala mladinska organizacija OF. Mladi Solkanci so se začeli že poleti leta 1941 zbirati ob Soči. Vzpostavili so zvezo z Gorico, tiskali so letake, ki so jih metali po Gorici, pa tudi v bližini vojaških kasarn, snemali so fašistične zastave ter zbirali orožje. Kdaj je Milojka začela delovati v tej mladinski skupini ni znano, saj je vsak delal zase in na skrivaj. Z organizacijo OF pa se je seznanila jeseni leta 1941 in tako je v zimskem času večkrat odšla na Lazne na smučanje in se tu sestajala ter izmenjevala navodila z drugimi člani OF. Leta 1942 je bil v Solkanu ustanovljen mladinski odbor OF, v katerega je bila vključena.

Milojka domačim ni povedala kam gre, »velikokrat je rekla, da gre kotalkat ali v glasbeno šolo, šla pa je k Soči na sestanek z mladimi aktivisti«. Štrukljevo hišo v Solkanu so vedno bolj opazovali fašisti in oče je sklepal, da imajo njegovo hčerko na sumu. Septembra leta 1942 so 17 letno Milojko aretirali, iskat so jo prišli kar v šolo. Tako se je začelo dobro leto »romanja« po zaporih. Najprej je bila zaprta v Gorici na ulici Santa Clara. Stradala je in vsak dan so preiskali njeno celico, če je kje kakšna drobtinica, ki bi pričala, da ji je nekdo prinesel hrano. Dneve je prebijala z učenjem, prepevanjem, pisanjem pisem itn. »Dnevi tu notri so vsi enaki, počasni in monotoni, redko se zgodi kaj, kar prekine to monotonijo.« Kljub vsemu pa je Milojka pogumno in pokončno prenašala življenje v zaporu ter bodrila tudi svojo družino, naj ne bo v skrbeh, »ker sem dobro, sem vedno vesela, saj sem tako prepričana, da pojdem kmalu iz tega kraja«. Zapor je ni prestrašil. Razveselila pa se je prav vsakega pisma, še posebej od bratov Andreja in Joška. V dopisovanju se prepletata otroška nagajivost med bratoma in sestro ter njena naklonjenost in skrb za mlajša brata. »Se spominjate kregarij med nami, udarcev, ki sem ji dobila, eh? Joško, Joško, mi boš plačal! /…/ Učita se, berita knjige, da ne ostaneta oslička. Vsak trenutek sem z vami; velikokrat si zamišljam, da sem doma, da se z vami igram in vam nagajam. Z vami bi mi zadostovali samo dve uri, pa bi bila srečna, celo tu v zaporu.«

Pismo 62

Pismo, ki ga je Milojka poslala Marjanu, svoji mladostniški simpatiji, na poti v zapor.

Dragi Marjan!
Sem v hotelu, kjer čakam, da me odvedejo v zapor. Vse se mi zdi tako čudno; ljudje, kolesa, ki prehitro vozijo, vse no! Tako sem ostala, ko sem po dolgem času slišala jazz klasično muziko.. no, saj bo prišel tudi zame in za vse druge čas, ko bomo lahko poslušali petje in prepevali, kakor se nam bo zdelo. Pišem ti v zelo lepem kraju – veš kje? Oprosti, v stranišču, ker drugače se bojim, da me dobijo. Ponoči smo se ustavili v Bologni. Gledala sem nestrpno po postaji. Vsak človek, ki se je približal k našemu oknu se mi je zdel Marjan. Zakaj nisi počakal še par dni, pa bi potovala skupaj?
Z upanjem, da se bova kmalu videla in da ti boš šel v zavod
Te pozdravljam
Milojka

V začetku leta 1943 je bila premeščena v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli, spremljati jo je morala mama, saj je bila Milojka mladoletna. Občutila je domotožje, nahajala se je v tujem kraju, njena družina pa je bila daleč stran. Skrbelo jo je, da bi se doma komu kaj zgodilo in ona bi prepozno izvedela. »Žal mi je tudi, da nisem nikoli hotela na sprehod z očetom in da z njim nisem delila skrivnosti; svojih težav in srečnih trenutkov. Vem pa, da se imamo radi, ampak zelo radi.« Kljub temu je z optimizmom zrla v prihodnost – »Potrebna je potrpežljivost, kmalu se bodo vrnili srečni trenutki.«

Po štirih mesecih so jo iz Rima prepeljali v Trst, da bi ji sodili na vojaškem sodišču, nato pa je bila premeščena v Trento, kjer je dočakala kapitulacijo Italije. Avgusta leta 1943 so se, pred prihodom v Trento, ustavili v Benetkah. »Že od petka zvečer smo v Venezii. Vse ostale tovarišice potujejo jutri v Firenze, nas pet pa ostane tu še pet ali šest dni. V Trentu bomo zagotovo našle družbo, a na žalost so tam tudi paznice. Upajmo, da bomo lahko več ur na zraku, tako da bomo ozdravele. /…/ Ne bodite žalostni, saj ni razloga; veliko bolje bo, kot je bilo v Trstu.«

Po kapitulaciji Italije se Milojka ni takoj vrnila domov. V zapor v Trento jo je odšel iskat oče. Mislili pa so, da bodo zapori dekle prestrašili, a se je že takoj po vrnitvi sestajala s skojevci in celo vodila sestanke. Postala je sekretarka mestnega komiteja SKOJ za Goriško. Pred prvim novembrom leta 1943 je na skrivaj snela italijansko zastavo na trgu v Solkanu in razobesila slovensko.

V začetku januarja 1944 je doma povedala, da gre na Lokve, pravzaprav pa je odšla na šesti partijski tečaj, ki je bil sredi januarja 1944 iz Gorenje Trebuše prestavljen v Čepovan, od tam pa 21. januarja, zaradi nemških vpadov, v Cerkno. Partijski tečaj je organiziral Pokrajinski partijski komite za Primorsko in je bil ustanovljen konec oktobra 1943 z namenom povečanja politične razgledanosti mladih komunističnih kadrov. Menili so, da je bila Primorska še posebej zapostavljena zaradi italijanske okupacije, vendar zelo nacionalno ozaveščena. Nazadnje se je Milojka srečala s svojim bratom Andrejem na Laznah, ko je s skupino korakala v Cerkno. Brata se je razveselila, objela ga je in stekla naprej.

27. januarja 1944 je četa nemškega bataljona Heine iz Idrije izvedla napad na Cerkno pod vodstvom nadporočnika Johanna Teichmanna. Tiho so prišli v mesto in zasedli ključne položaje v Cerknem ter presenetili vse. Boj je bil bliskovit in nepričakovan ter hitro končan, trajal je dobro uro. Udeleženci partijskega tečaja, tudi Milojka, so se ustrašili in bežali na vse strani. V begu je bila zadeta v nogo, nato napadena z noži ter ustreljena v glavo. Milojka, po pripovedovanju, ni moledovala za življenje, ampak je do zadnjega diha vpila »Smrt fašizmu – Svoboda narodu«! »Naenkrat je bilo vse tiho in sneg je bil rdeč.«

Partizanske oblasti so po napadu usmrtile skupino domačinov, ki so jih obtožile izdaje in jim pripisale krivdo za žrtve partijske šole. Cerkljansko tragedijo v dveh dejanjih natančno predstavi zgodovinar dr. Boris Mlakar v svoji monografiji Tragedija v Cerknem pozimi 1944.

V nemškem napadu je padlo 47 žrtev, večino so jih pokopali v skupni grob. Milojko in 5 drugih so pokopali v krste, poleg njih pa postavili steklenico s podatki. Po vojni so ponje prišli svojci in jih prekopali v rojstne kraje. Posmrtni ostanki Milojke Štrukelj danes počivajo na pokopališču v Solkanu v grobnici padlih borcev.

Zgodba mladega dekleta, ki se je borilo proti krivicam, ki jih je doživljal slovenski narod med obema vojnama, nam poleg poguma predstavlja tudi pomen minljivosti življenja, dejstva, ki postane še bolj resnično v vojnih obdobjih.

Neža Pregeljc