Kvinč. Moški so popili dva na leto.
V zapuščeni Kamušičevi domačiji na Vrhovlju pri Kožbani smo leta 2013 dobili že močno poškodovan, vendar edini primerek kvinča, ki smo ga do sedaj uspeli pridobiti v zbirko Goriškega muzeja, in je zato toliko bolj dragocen. Ogledati si ga je mogoče na razstavi v kleti Briške hiše v Šmartnem. Priča nam o nekdaj uveljavljeni opremi v kleti, ki se je tako kot druga oprema kmečkega gospodarstva s časom in razvojem spreminjala.
Kvinč je pomenil srednje veliko leseno posodo valjaste oblike in prostornine od 100 do 300 litrov. Obstajale pa so tudi lokalne različice njegove izdelave, saj je imel npr. kvinč v Krminu na eni strani »uho« in je bil podoben velikemu okroglemu škafu z ročajem. Bil je sestavni del kletarske opreme in so ga uporabljali v več namenov: pri pretoku vina ali za kisanje repe in ohrovta. Kvinče so postavili na voz in vanje vsipali nabrano grozdje. Z modernizacijo vinarske tehnike se je spremenila tudi namembnost kvinčev. Rudolf Erzetič se spominja, da so velike kvinče, volumna 600 litrov, uporabljali v tamkajšnji zadružni kleti. Z njimi so z vozov dvigali grozdje in ga vsipali v stiskalnico. Taki kvinči so imeli proti vrhu z okovjem ojačan obroč, da so jih obesili na dvigalo.
Kvinč pa ni pomenil le posode, temveč tudi votlo mero za tekočine. Še po 1. svetovni vojni so na našem območju vinski pridelek merili s kvinči. Kot votla mera je bil uveljavljen na območju Goriške grofije in sosednje Furlanije. Enako poimenovana mera je imela v posameznih delih Goriške grofije in Furlanije različen volumen. Na Goriškem je meril približno 80, na čedajskem območju 69, na območju Krmina 83, v Vidmu pa približno 79 litrov. Sredi 19. stoletja je na Vipavskem in Primorskem poenoteno znašal 84,86 litra. Podatki iz arhivskih virov nam pričajo ne samo o starih merah, temveč tudi o količinski rabi vina v preteklosti. Tak primer je zapis iz leta 1824, ki ga dobimo v Elaboratu franciscejskega katastra za Dolnje Cerovo. Tu je zabeleženo, da moški popije letno 2 kvinča vina (167 litrov), ženske in otroci pa 2/3 kvinča (približno 56 litrov). Zaradi skromnih zalog hrane in lakote je bilo vino pomemben del vsakodnevne prehrane vseh prebivalcev. Ob hudih naporih, ko so možje s krampi in velikimi motikami obdelovali zemljišča, jim je tudi vino dalo za delo potrebne kalorije.
Klet in njena oprema sta bili vedno odvisni od premožnosti in podjetnosti njenega lastnika in sta se spreminjali s tehnikami vinarstva in razpoložljivimi materiali. Tak primer so obroči, ki so jih uporabljali pri kletni posodi. Do 20. stoletja je večina kmetov imela sode in kvinče z lesenimi obroči, saj so bili slednji bistveno cenejši. Tudi v grajskih kleteh ter kleteh premožnih posestnikov so bili sodi z lesenimi kot tudi z železnimi obroči, ki so prevladali po prvi svetovni vojni. Kvinči so kmalu po drugi svetovni vojni začeli izginjati iz kmečkih kleti, saj so se spremenile tehnike vinifikacije in dostopno orodje. Delno so jih nadomestili cenejši in za vzdrževanje enostavnejši izdelki iz plastike, namesto vozov pa so kmetje začeli uporabljati prikolice. Kot se spominja Vojko Markočič, so kvinče v zadružni kleti na Dobrovem prenehali uporabljati kmalu po letu 1970, ko so kupili najprej dve koriti, ter dokončno leta 1975, ko so na novo uredili sprejemno postajo za grozdje.
Tanja Gomiršek
(Foto: Katarina Brešan)