Z rahlo zamudo, pa vendar, se Goriški muzej pridružuje voščilom akademiku dr. Milku Matičetovu ob njegovi 90-letnici, ki jo letos praznuje. Dr. Milko Matičetov je s svojim etnološkim in folklorističnim delom pomembno zaznamoval tudi območje Goriške, na katerem deluje Goriški muzej. Tudi zato smo mu ob njegovi 80-letnici na gradu Kromberk pripravili lep praznični večer.

Ob 90-letnici mu voščimo še veliko radosti in ustvarjalne energije, ki je vseskozi žarčila iz njegovega delovanja.   

Na "škržadjem" izletu po Krasu  - Milko Matičetov  in Inga Brezigar, foto Naško Križnar, 1999

Govor ob srečanju z Milkom Matičetovim ob njegovi 80-letnici 

Goriški muzej, Grad Kromberk, Nova Gorica,. 5.11.1999 

Pomen Milka Matičetovega kot etnologa 

Pomen Milka Matičetova za Primorce ali, če  uporabimo njegovo definicijo  iz  prvega pregleda primorske etnografije  in folklore v Slovenskem etnografu leta 1948  zahodne Slovence,  sega v čas, ki je danes nam mlajšim zelo daleč. Kot je že naša ravnateljica nakazala je bil to čas, ko je bila Primorska pod Italijo, ko so primorski študentje študirali  v okolju italijanske kulture v Padovi, medtem ko so v javnih prostorih po Primorskem visele parole »Qui si parla soltanto italiano«. Ta čas je oblikoval profil Milka Matičetova kot opazovalca in zbiralca slovenske besede v najširšem smislu: od posameznih besed  pa vse do pravljic, pesmi in pripovedk ter drugih raznovrstnih pojavov slovenske duhovne kulture. Po lastnih besedah je že kot srednješolec  v Gorici začel po Primorski zbirati pravljice in pesmice, za informatorje pa je, kot še velikokrat kasneje, uporabil kar sošolce. V goriški škofijski gimnaziji, so se zbirali dijaki z  vseh koncev Primorske, zato ni bilo težko dobiti primerke ljudskega slovstva iz marsikaterega kraja.        

     Danes brez določene empatije  težko razumemo, kaj je Primorcem pod Italijo pomenila slovenska beseda, vsak najmanjši drobec, vsaka besedica. V lovu za besedami je Milko Matičetov  peš in s kolesom  še  kot srednješolec in študent  prevandral celo Primorsko. Kot dijak  je objavljal prozo in verze v dijaških skrivnih listinah,1  od leta 1937 pa tudi že v javnih občilih.

        Mladi Milko  Ukmar (po domačem imenu rojstne hiše je kasneje privzel priimek Matičetov), ki je resno vzel pobudo Virgila Ščeka za nabiranje »narodnega blaga« in so mu  »po malih in velikih počitnicah sošolci prinašali od doma zapise ljudskih pesmi, povedk, pregovorov, posebnih narečnih besed«,2 se je že takrat dokopal do bogate zbirke ljudskega besednega izročila, iz katere je živel in v spominih živi do današnjih dni.

      Ko je  študij nadaljeval na univerzi v Padovi na smeri »belle lettere« s poudarkom na slavistiki, je intelektualno ozračje visoke italijanske kulture omililo fašistično ideologijo. Študente so varovali profesorji, ki so  spodbujali raziskovalno delo na terenu in zapisovanje ter obravnavo slovenskih dialektov na italijanskem ozemlju. Tako je lahko Milko Matičetov tudi po grozljivi izkušnji vojne ( ko Dom in svet  zaznamuje ta čas z uvodnikom št. 4–6 še danes zazveni rahlo grozljivo:  »Na Veliki petek t. l. (11. aprila 1940) so italijanske čete zasedle del slovenskega ozemlja s slovensko prestolnico Ljubljano ter postavile svojo oblast …«), tudi potem ko  je trezen glas intelektualca le malo zalegel,  vedno zmogel presegati nasprotja med narodi in kasneje kot urednik Alpes Orientales povezovati srednjeevropski kulturni krog prek jezikovnih in političnih  barier.  

      Današnja javnost pozna Milka Matičetova predvsem po Zverinicah iz Rezije.   Pravi  pomen njegovega etnološkega in folklorističnega opusa  pa postane razviden šele od celovitem pregledu njegovega opusa. Obilica člankov, monografij in drobnih utrinkov bogatega folklorističnega in etnolingvističnega znanja, na Matičetovu lasten, »detektivski« način, vodi bralca v odkrivanje duhovnega sveta  ljudske kulture. Ta popolnoma drug svet živimo in dihamo kot zrak, ne da bi se ga sploh zavedali v vsakdanjem materialnem (in materialističnem) svetu, obremenjenem s pogosto zapletenimi socialnimi odnosi. Svet duhovne kulture, svetnikov in njihovih predhodnikov v legendah in mitih, bajnih in pravljičnih bitij, pa tudi svet besed  v njihovih stvarnih in simbolnih pomenih se skriva med nami kot reka podzavesti, v katero se stekajo in prepletajo  tokovi nezavednega znanja, tradicije,  duhovnega sveta davnih prednikov. Prek različnih ljudstev, kultur, jezika nas sledovi globalne in lokalne duhovne kulture vodijo do današnjega sodobnega človeka. Marsikaj se spotoma izgublja in včasih dokončno izgubi. Tako nam »detektivi« duhovne kulture, kot je Milko Matičetov, rešujejo sledove nezavedne duhovne preteklosti človeštva s spretnim »zasliševanjem« preprostih pripovedovalcev, rojenih še v prejšnjem času tradicionalne kmečke ljudske kulture brez radia in televizije.  To je bil čas,ko so se zgodbe »non in nonotov«, dedkov in babic poslušale večer za večerom ob ognjišču ali ob »špargetu« in se po ustnem izročilu ohranjale v spominu in prenašale na vnuke.

       Preveč je člankov in člančičev, da bi lahko tu naštevali vse delo. O enem področju svojega zanimanja, ki ga v zadnjem času okupira bo spregovoril sam slavljenec. Naj pa kljub vsemu poleg zverinic iz Rezije omenimo še nekaj drugih likov iz primorske in slovenske  duhovne kulture, ki jih je obdelal Milko Matičetov: n. pr. lepo Vido, pa zgodbo o sv. Andreju, sežganem in ponovno rojenem, iz katerega je doktoriral, Zlatoroga, zgodbo o otroku »duhovinu«, rojenem v kačji podobi, pa ljudske napise, ki jih je zbiral po vsej Primorski in objavljal v Ljudskem tedniku, Primorskem dnevniku in  Slovenskem Jadranu. Poleg tega pa je kot temeljni deli primorske etnologije potrebno omeniti njegovi sintezi in sicer O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, obljavljeni v Slovenskem etnografu 1948 in Duhovna kultura gornjega Posočja, predavanje na zborovanju etnologov in folkloristov v Bovcu 1971. 

     Delo Milka Matičetovega je ogromno, nas mlajše etnologe pa bogati tudi s specifičnim načinom dela na terenu. Potrpežljiv odnos z informatorji, oseben stik in toplina pristopa sta tisto, kar sploh omogoča delo z ljudmi. Tega se je potrebno naučiti, da lahko zaslutiš in vrednotiš bogastvo ljudskega znanja. To je zdaj, v dobi računalnika in interneta še toliko bolj vredno. 

       Tudi jaz želim Milku Matičetovu še veliko uspehov in  veselja pri njegovem delu.

Objavljeno v: Primorska srečanja. Let. 23, št. 222/223 (1999), str. 737-739. 

Inga Miklavčič-Brezigar 

»Škržadji  izlet« po Krasu z Milkom Matičetovom in Naškom Križnarjem 

            Z delom   »kraškega«  in »rezijanskega« raziskovalca ustnega slovstva slovenske ljudske kulture dr. Milka Matičetova  sem se prvič srečala že v študentskih letih. Občasno sem nato prebrala kakšen njegov članek, sledila njegovemu delu v Reziji, vendar kaj dlje od površnega poznavanja njegovih del nisem prišla. Tako  mi je pravi  pomen njegovega etnološkega in folklorističnega opusa postal razviden šele mnogo let kasneje - pravzaprav ob tem, ko sem pri pisanju članka ob njegovi osemdesetletnici pregledovala njegove razprave in pri tem spoznala njegovo delo iz tako rekoč »ptičje perspektive«. Obilica člankov, monografij in drobnih utrinkov bogatega folklorističnega in etnolingvističnega znanja, na Matičetovu lasten, »detektivski« način, vodi bralca v odkrivanje duhovnega sveta  ljudske kulture. Ta popolnoma drug svet živimo in dihamo kot zrak, ne da bi se ga sploh zavedali v vsakdanjem materialnem (in materialističnem) svetu, obremenjenem s pogosto zapletenimi socialnimi odnosi. Svet duhovne kulture, svetnikov in njihovih predhodnikov v legendah in mitih, bajnih in pravljičnih bitij, pa tudi svet besed  v njihovih stvarnih in simbolnih pomenih se skriva med nami kot reka podzavesti, v katero se stekajo in prepletajo tokovi nezavednega znanja, tradicije,  duhovnega sveta davnih prednikov. Prek različnih ljudstev, kultur, jezika nas sledovi globalne in lokalne duhovne kulture vodijo do današnjega sodobnega človeka. Marsikaj se spotoma izgublja in včasih dokončno izgubi. Tako nam »detektivi« duhovne kulture, kot je Milko Matičetov, rešujejo sledove nezavedne duhovne preteklosti človeštva s spretnim »zasliševanjem« preprostih pripovedovalcev, rojenih še v prejšnjem času tradicionalne kmečke ljudske kulture brez radia in televizije, ki so zgodbe svojih »non in nonotov«, dedkov in babic poslušali večer za večerom ob ognjišču ali ob »špargetu«, jih ohranili v spominu in prenesli v spomin vnukov.

        Prehod iz tradicionalne kmečke kulture v sodobno »delavsko kulturo«  je več ali manj opravil z zvrstjo pripovedovalcev ustnega izročila, pa tudi poslušalcev ni, ki bi živi neposredni govorici prisluhnili v izvirnem domačem okolju. Milko Matičetov je ujel še nekatere zadnje velike ljudske pripovedovalce  v petdesetih in šestdesetih letih, z vsako naslednjo generacijo pa je  pripovedovalcev vse manj. Večerna zbiranja in pogovore je zamenjala televizija, spontana ljudska retorika in sposobnost pripovedovanja se je preoblikovala v pogovor, monolog je postal dialog (ali pa še to ne, če je bilo potrebno ob televiziji biti tiho). Tudi v šoli je učenje retorike zamrlo in se skrčilo na vprašanja in odgovore pri »spraševanju«. »Pripovedovanje« pravljic otrokom pa bolj in bolj postaja »prebiranje«, dokler se sami ne naučijo brati. »Govorno« kulturo tradicionalnega načina življenja je zamenjala »bralna« sodobnega načina življenja, kultura »poslušanja« se je spremenila v kulturo »gledanja«, vse skupaj pa se ob vsesplošni globalizaciji sveta končuje v povsem novi kulturi »interneta«.

      Pravo doživetje je torej  poslušati danes starejšega človeka, ki pripoveduje zgodbe iz svojega življenja – zame je bilo npr. zanimivo opazovati, s kakšno izjemno pozornostjo so dijakinje 2. letnika Gimnazije Nova Gorica na taboru v Trenti poslušale osemdesetletno Bovčanko,  gospo Darinko Kravanja, ki jim je pripovedovala zgodbe iz svojega življenja.

      Podobno doživetje je bilo zame srečanje z  Milkom Matičetovom v njegovem »naravnem« okolju  - na Krasu, med preprostimi Kraševci, ko sem lahko med enodnevnim terenskim izletom po Krasu sledila njegovemu načinu dela, pristopu k ljudem in tematiki.  Priložnost se je ponudila, ko me je dr. Naško Križnar, etnolog in vodja avdiovizualnega laboratorija SAZU,  povabil na Kras. Šli smo na ogled zanimivega kamnitega okna iz 18. stoletja, ki je enkraten primerek kraškega ljudskega kamnoseštva.  Naško Križnar  je okno, izklesano iz enega kosa kamna,  z baročnim volutastim okrasom in letnico 1799 (objavljeno v Slovene Classical Karst  - Kras, ZRC SAZU, Ljubljana 1997), odkril in fotografiral že leta  1979, ko je kot kustos Goriškega muzeja  pripravljal  razstavo o materialni kulturi Krasa.   Lastnik vsa ta leta pazi na okno, čeprav je sama stavba v zelo slabem stanju, in upamo lahko, da bo okno, bodisi na sami stavbi ali v muzeju, ostalo na ogled javnosti kot izjemen element kraškega ljudskega stavbarstva.  Naško Križnar je na ogled   povabil tudi Milka Matičetova.

        Pričakala sem ju v osrčju Krasa v  Šepuljah, pred  kraško Pršutarno, kjer se posebno mediteransko podnebje in kraška burja srečata v toplem objemu in ustvarjata ugodne razmere za zorenje znamenitega kraškega pršuta in drugih kraških specialitet. Pršutarna deluje  dve desetletji in danes proizvaja  že več kot 200.000 pršutov letno.  Tako smo se takoj na začetku simbolično srečali z delčkom kraške tradicije  in ljudske kulture, saj sta tako pršut kot kraški teran kulinarični sloves Krasa ponesla daleč po svetu.

       Milko Matičetov je iz Ljubljane prišel s prozorno plastično škatlico v roki. Skrivnostna vsebina škatlice se je razkrila že kmalu po ogledu zdaj povsem zaraščenega  in skritega, po poetičnih besedah Naška Križnarja »zakletega okna« v bližnji vasi. Zanimivo je, kako je vaščanka, starejša Kraševka, takoj prepoznala  Milka Matičetova in ga sprejela res kot soseda, tako kot se je tudi sam predstavil: »Matičetov - tako - skoraj sosed iz Koprive.« Ko je nato  Kraševki pokazal škatlico, se je razkrilo, kaj tako skrbno prenaša v »pavoli« - vati: »škržadji« lev ali »srajčko«, ki jo potem »ku se souče«, to je  sleče,  »škržad« pusti za seboj.

      Tako se je pričel dan, zaznamovan s tematiko, ki v zadnjem času okupira raziskovalno sfero Milka Matičetova in o kateri je spregovoril že v prvem telefonskem pogovoru, v katerem sva se dogovorila za pogovor:  »škržadi«, kot se po Matičetovu  pravilno »po primorsko« pravi temu znanilcu vročega poletja, ali, kot smo se učili v šoli, »škržati« - »pod vplivom Toporišiča« - je pripomnil Milko Matičetov.  Tako me je »animiral«, da sem res povprašala moža Solkanca, kako mu pravijo, in nato še očeta Brica, kako so v njegovem otroštvu imenovali to žuželko. In medtem ko so v Solkanu poznali »škržata«, je oče brez premisleka izstrelil »škržada«,  z d-jem. Nato sem od sodelavcev izvedela, da ji v Mirnu pravijo »škržak«,  enako kot v Pevmi,   »škržat« pa se spet pojavi v Dornberku, Batujah,  Šmihelu,  Desklah.           

            Ta preprosta poletna žuželka, ki jo Primorci dobro poznamo po značilnem »zažiganju« njenih napevov v vročih poletnih nočeh (ko nam predvsem gre na živce),  je po zaslugi Milka Matičetova postala izredno zanimiva živalca, ki odpira prostor v povsem nove svetove družboslovnega in naravoslovnega znanja.  Ob tem, ko  Milko Matičetov odkrival pomen »škržada« v evropskem prostoru, kjer se pojavlja kot znanilec poletja v stari grški poeziji  v pesmi iz Anakreontovega kroga, pa nato v mediteranski kulturi francoske Provanse, vse do Goetheja in naših slovenskih pesnikov in pisateljev, sem sama nanj naletela pri prebiranju  Radcliff-Brownove knjige Struktura in funkcija v primitivni družbi (Routledge & Kegan Paul, 1952, prevod Studia humanitatis, Ljubljana 1994). Znani antropolog Alfred Reginald Radcliffe-Brown  je  v poglavju o tabuju pri primitivnih ljudstvih v povezavi z razvojem ritualov kot podlage religiji in magiji  svojo teorijo ponazoril tudi na primeru te žuželke, ki ji ljudstva na Andamanskih otokih pripisujejo ritualno vrednost, »ne zato, ker ima sam(a) po sebi kakšen družbeni pomen, temveč zato, ker simbolno predstavlja letne čase, ki pa so pomembni«. Škržat ali po Matičetovu »škržad« se torej ne pojavlja le v duhovni kulturi srednjeevropskega prostora, pač pa tudi v duhovni kulturi Andamancev in dokazuje določeno globalno duhovnost, ki v skupnost povezuje vse človeštvo.  

      Na izletu po Krasu pa  se mi je razkril delček  truda polne poti raziskovalcev duhovne kulture, in lahko sem občudovala  način terenskega dela Milka Matičetova, iz katerega kar zaslutiš dolgoletne izkušnje dela z ljudmi: s »škržadjim« levom v škatlici smo tako hodili po Krasu, Milko Matičetov pa je s sproščeno radovednostjo domačine mimogrede povpraševal, ali čudno zadevo v škatlici prepoznajo. Mimogrede je poizvedel še kaj o tej živalci, otroških igrah z njo, potrdil kakšno svoje poprejšnje vedenje, npr. da drugi, manjši vrsti te žuželke pravijo  tudi »kekica« itd.

       V Brjah smo se skorajda naključno (čeprav se je nato izkazalo, da se je Milko Matičetov za srečanje že prej okvirno dogovoril)  srečali z vrhunskim strokovnjakom za »škržade«, dr. Matijem Gogalo, direktorjem Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki se, kot biolog in redni profesor za fiziologijo živali,  v zadnjem času ukvarja predvsem z akustično in vibracijsko komunikacijo pri žuželkah. Na svojem vikendu ob lepem vinogradu v kraškem dolu je gostil skupinico nemških študentov, ki so preučevali akustično komunikacijo žuželk, z dobrim kraškim teranom pa je pogostil tudi nas. Ob raznovrstnem cvrčanju, čirikanju in petju, ki je odmevalo v dolu, se zdi nevajenemu ušesu nemogoče razločiti posamezne žuželke, kaj šele »pogruntati«, da med njimi obstaja kakršnakoli komunikacija.  Matija Gogala se je za zvočno komunikacijo pri živalih začel zanimati že zelo zgodaj. Kot glasbeniku, violinistu (nekaj časa celo poklicnemu) mu je ostalo živo zanimanje za glasove okoli sebe, tako da je svojo glasbeno izobrazbo in veselje do  glasbe lahko  povezal s svojo poklicno usmeritvijo biologa. Zanimivo, zame kot neglasbenico in družboslovko skorajda neverjetno  delo je  nazorno razložil v  članku Med bioakustiko in glasbo (Muzikološki zbornik 33, 1997: 5-21), kjer je prikazal postopek prisluškovanja glasovom žuželk,  sonograme in oscilograme napevov dvorjenja in ples dvorjenja pri stenicah, snemal je tudi po pragozdovih jugovzhodne Azije, kjer so nanj najmočnejši vtis naredili škržati, saj so mnogi zelo melodični in so ga spominjali na glasove ptičev, drugi na glasove štirinožnih živali, tretji na glas trobente in, kot pravi, »še bi lahko naštevali«. V zadnjih letih  raziskuje predvsem  škržate oz. »škržade«, slovenske škržate pa je zelo zanimivo predstavil v strokovno-poljudnem članku  v reviji Proteus (Pojoči škržati Slovenije, Proteus 60 (9-10), 1998 : 392-399, na internetu (http:/www2.arnes.si/~ljprirodm3/bioakustika.html), njihovo petje pa na CD plošči z napevi slovenskih škržatov, ki se  lahko naroči v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije v Ljubljani. Tako si lahko, predlaga Matija Gogala, »v poletnih mesecih  popestrimo dopust ali izlet z ugotavljanjem in prepoznavanjem napevov teh zanimivih žuželk«, za tiste, ki so malce bolj radovedni in škržata ujamejo, pa napiše celo recept, kako naj živalco hranijo, da bi preživela v ujetništvu.

       Ob srečanju z raziskovalnim delom naravoslovja se  nam  družboslovcem odpira povsem novo obzorje  -  neskončna povezanost človeka z naravo, ko je še marsikdo, ne le strokovnjak, znal prisluhniti živalskemu svetu in spoznavati živo in neživo bogastvo okolja, ki nas obdaja. Korenine mitološkega sveta, naseljenega z raznimi vrstami živali, ki simbolizirajo določene ritualne elemente, tako segajo v tenkočutno povezavo človeštva z naravo v samo otroško dobo razvoja človeštva.

       To nam dokazujejo tudi arheološke najdbe okraskov z upodobitvami škržata,  največkrat v obliki zlatih obeskov ali sponk - fibul,  ki so jih pred kratkim odkrili  v Sloveniji in ki jih lahko prvič objavljene občudujemo na naslovnici.

     Milko Matičetov ima prijatelje po vsem Krasu. Pri  Štrekljevih –  družini potomcev  jezikoslovca, etnografa in folklorista  dr. Karla Štreklja v Gorjanskem – smo  bili zelo lepo sprejeti. Na rojstni hiši Karla Štreklja, ki je bila nekoč tipična kraška gostilna,  je  spomin na znamenitega kraškega moža obeležen le s spominsko ploščo. Kljub temu pa na Krasu še živi  spomin na Karla Štreklja, prvega, ki je sistematično vodil zbiranje slovenskih ljudskih  pesmi z napevi. Njegovo življenje in delo je Milko Matičetov opisal v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL 15, GMD, Gorica 1989: 592-597).  Najbolj znan je Karel Štrekelj kot zbiralec in urednik prve zbirke  slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki je pod naslovom  Slovenske  narodne pesmi  izšla leta 1906. Veliko organizatorsko in uredniško Štrekljevo delo se je začelo leta 1886, ko mu je Slovenska matica v Ljubljani zaupala urejanje, do njegove smrti  leta 1912 pa se je nabral monumentalen opus prek 10.000 pesmi.  Delo pri zbiranju in izdajanju slovenskih ljudskih pesmi danes nadaljuje  Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Na Krasu pa Štrekljev duh živi v Kulturnem društvu  »Karel Štrekelj«, ki deluje v občini Komen in je pod predsedstvom  Vida Sorte zelo dejavno v okviru  posameznih skupin. Pevska, glasbena in folklorna skupina se ukvarjajo predvsem z zbiranjem in ohranjanjem tradicionalnega ljudskega petja, glasbe in plesa, v okviru folklorne skupine raziskujejo tudi kraško nošo, letos bodo v okviru Vileniških dnevov predstavili zbirko starih kraških pesmi in že drugo leto pripravili Štrekljeve večere po posameznih vaseh. Skupaj z družino Pavla in Ljubice Konavec, ki živi na Štrekljevi domačiji, bodo en večer pripravili tudi na dvorišču Štrekljeve hiše. Tako se v soglasju z družino Štrekljevih, ki bi v pritličju želela počasi urediti Štrekljevo sobo, društvom, ki skrbi za dejavnosti, in občino Komen, ki, upajmo, vse aktivnosti podpira, tudi na tem delu Krasa oblikuje izjemno zanimivo lokalno etnološko in literarno kulturno  središče.

            Kosilo pri Špacapanu v Komnu je minilo v prijetnem družabnem pogovoru. Družinska gostilna Špacapanovih (oče Miro in Ada vodita gostilno, sin Ago kuha, hči Elis pa skrbi za strežbo), ki deluje že več kot dvajset let, se svojo ponudbo tradicionalnih kraških jedi vklaplja v kulturno-kulinarično ponudbo Krasa. Poleg pršuta in terana, ki ju ne sme zmanjkati,  ponuja npr. še »frtaljo«, juho »šelinko«, koruzno in ajdovo polento in krompirjevo polento, pa še vrsto drugih jedi z okusnim aranžmajem v kraškem stilu – na listih vinske trte. 

           Tako je minil dan v znamenju duhovne, materialne in delčka socialne kulture Krasa. Ko smo se po kosilu razšli, jaz na Goriško, Naško Križnar in Milko Matičetov  v Ljubljano, mi je pri odhodu nazaj prijetno delo spoznanje o tihih vezeh Primorske z Ljubljano. Včasih se namreč Primorci počutimo odrinjeni od centra. Ko pa srečaš Primorce in »Primorce« (Naško Križnar je bil 11 let etnolog v Goriškem muzeju in zelo dobro pozna Primorsko, predvsem pa Kras, ki ga je obdelal v razstavi Materialna kultura na  Krasu leta 1980, medtem ko je Matija Gogala z vikendom v Brjah že tudi skorajda pravi Kraševec), ki se ob prihodu na Kras počutijo tu doma, se te vezi še utrdijo. Milko Matičetov je ob svoji osemdesetletnici še vedno trden Kraševec,  in  želimo mu, da bi ostal trden še naprej

Za zaključek

     Delo  Milka Matičetova je ogromno, izjemno pomembno za  Primorce  in slovensko etnografijo,  etnologijo  in  folkloristiko. Spominja  me  na  stil njegovega predavanja,  ki  sem  ga  nekoč poslušala – tok   besed in motivov je tekel kot reka, ki  se  iz izvira širi po ravnini, ob tem pa se vanjo izliva vrsta potočkov; vsak je po svoje zanimiv, vsakega je potrebno še malce obdelati in raziskati.  Subjektiven odnos do etnografskih pojavov,  pravljic, dogodkov, bajk daje  delu in pripovedi  Milka  Matičetova  neko človeško  toplino, ki je v stiku z njim mogoče ne začutimo  iz njegovih besed, pač pa iz karizme, ki ga obdaja.    

Bibliografija....